Prvi sončni žarki zadnjih letošnjih pohodnih dni

“Ko zjutraj spet prižgejo sonce, v tvojih se očeh narava prebudi.
Ne veš zakaj, a nekaj ti pravi, da ta dan bo drugačen, kot so vsi.”  (iz pesmi Pesem vodnikom)

Zadnji teden v oktobru je bil ravno pravšnji za kakšen kratek sprehod ali samo sedenje na soncu. Malce pogumnejši so si drznili zadati tudi malce višje cilje. Radovljiški klanovci pa ne bi bili zdravi, če si ne bi zaželeli nečesa res visokega. In v Sloveniji so najvišji cilji Julijske Alpe. Na predzadnji dan oktobra se je skoraj popoln klan odpravil od doma. Najlepša hvala vsem voznikom, ki so nas bili pripravljeni zapeljati prav na sredino Pokljuke, skoraj do vrat koče našega soklanovca Blaža, ki je bil pripravljen hišo na Lipanci še enkrat prepustiti uničujoči skupini mladih. Do nje smo še vseeno morali hoditi slabo uro, kar pa je za Ano, Kristino, Matica, Vida, Blaža, Miha, Petra, Jana, Krištofa, Roka, Lucijana in mojo malenkost mala malica. Ura še ni bila toliko, ko smo prispeli, kljub temu pa je bila še trda tema in zunaj se nismo dolgo zadrževali. Raje smo hitro pripravili drva in uredili vse potrebno, da smo lahko nato udobno prebivali v koči. Izkoristili smo četrtek in imeli za večerjo čevapčiče, kruh in kečap ter ajvar, ker je bilo enostavno za pripravit in ker sta bila ustvarjalca jedilnika brez idej (pohvaliti pa moram njuno nerazipnost). Prav prijetno je bilo, ker smo že med večerjo in pa tudi še kar nekaj časa po njej bredli po prijetnem klepetu od ene teme do druge. Pravi obrok se je vmes že prevesil v čajanko in vsi fantje smo bili navdušeni nad takim druženjem. Kakor visoka družba na Titaniku je klan do poznih ur kramljal in se zabaval. Noč je bila kratka, a je morala zadostovati. Osem nas je vstalo že kar ob pol petih, da bi ujeli sončni vzhod na enem od bližnjih vrhov. Še povsem lenobni smo se odvlekli. Naš cilj je bila Debela peč, a smo (zanalašč, seveda) opustili to idejo in ugotovili, da se iz sosednje Brde vidi čisto enako dobro. Sicer pa bi v času, ko smo še čakali na sončni vzhod in smo že bili na vrhu, lahko šli še na Debelo peč in nazaj. A se je splačalo, jutro pa je bilo izkoriščeno. Vrnili smo se na zajtrk, prav tako imeniten kot na Titaniku. S polnimi želodci v hrib ne gre, zato smo še malo delali družbo Blažu in Lucijanu, ki se nista počutila najbolje. Kasneje se je večina odpravila na bližnje Mrežce, kjer so izkoristili močno sonce in se prepustili čudoviti jeseni, ki je v hribih ne manjka. Pet fantov s preveč energije pa si je zadalo najvišje cilje. Tako smo se Peter, Krištof, Jan, Miha in jaz s hitrim tempom, da še ujamemo prestižno kosilo, pognali proti jugozahodu od Blejske koče proti Viševniku in sosednjim goram. Pohiteli smo in v manj kot štirih urah prehodili pot od Lipance do Malega draškega vrha ter se nato oglasili še na vrhu Viševnika, preden smo se vrnili na makarone s tuno. Pojedli smo skoraj vso natančno preračunano hrano, ostala je le čebula, ki smo jo zvečer pozabili dodati na meni. Počitek po kosilu, loščenje tal v jedilnici (ne.) in še malo druženja v dnevni sobi so bili zadnja dejanja utrujenega radovljiškega klana. Šli smo v hribe in jih dodobra izkoristili. Hvala tudi vsem, ki so peljali nazaj. Hvala Bogu (ki se mu nismo pozabili zahvaljevati, čeprav tega v članku nisem poudarjal pri vsakem obroku, zjutraj in zvečer), da smo lahko mladi v tako čudovitem času za skavtstvo. Imamo pa res srečo!

(zapisal Gašper)

»Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.” (Robert Baden-Powell)

Kako zelo lepo smo se imeli, pa si lahko pogledate tukaj. 🙂