O NAS

Radovljica 1 je steg z bogato skavtsko tradicijo! Sestavljajo ga tri starostne veje, to so: volčiči in volkuljice, izvidniki in vodnice ter popotniki in popotnice. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi najstarejše starostne skupine, to je skupnost voditeljev, ki skrbi za program v vseh treh vejah. Tudi letos z oktobrom začenjamo novo skavtsko leto in se že veselimo vseh novih članov. Pridružite se nam in nas pobliže spoznajte.

“Srce Dežele na sotočju obeh Sav”

Da je naša rutka najlepša med vsemi, je dobro znano daleč naokoli. Ta čudovita kombinacija zelene, rdeče in modre barve pa je podkrepljena z ravno tako čudovito razlago. Kakšna naj bo rutka, da bi najbolje predstavljala kraj, kjer živimo? Odgovor na to vprašanje so iskali začetniki skavtstva v Radovljici, ko je bil steg še v povojih. In ponudil se je sam od sebe. Radovljica je zrasla na 75m visoki terasi nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke, na Radovljiški ravnini. Zelena podlaga, barva travnikov in gozdov, torej predstavlja Radovljiško ravnino – Deželo, modra obroba simbolizira sotočje obeh Sav, rdeča pa Radovljico, srce Dežele.

Skavti iz Radolce (himna)

Mi smo skavti iz Radolce,
naša pesem naj pove,
radi hodimo v gore,
bratje so nam vsi ljudje.

Živjo mi, živjo mi,
živjo mi, o-o-o
živjo, živjo, živjo,
živjo Ruševci

Naš simbol je gorski rušovc,
zjutraj kliče nas v zbor,
črna suknja, rdeča roža
in belo pisan rep. Odp.

Zvesti Bogu, domovini
in pozorni do ljudi,
vitezi bili bi radi
in na vse pripravljeni. Odp.

Radi jemo makarone,
žgance, mleko in krompir,
čez klobase, feferone
zlijemo še mrzel pir. Odp.

Ko zvečer na nebu zvezde
se zasvetijo močno,
v taboru prižgemo ogenj
in ob njem zapojemo: Odp.

Ruševc

(tudi škarjavec ali mali divji petelin)
/Lyrurus tetrix/

V začetku pomladi zasedejo samci ruševca rastišča, kjer družno uprizarjajo svatovske plese: z vodoravno iztegnjenimi vratovi in z raširjenimi in dvignjenimi repi tekajo po bojišču kot kake pernate kepe, kašejo belino pod repom in glasno kavdrajo na svojski način. Vrat se jim pri tem močno napihne, rdeče žmule nad očmi pa jim nabreknejo. Zdaj pa zdaj se kak petelin ustavi, vzdigne glavo in izpusti iz široko odprtega kljuna glasen “čuj”. To počenjajo od jutranjega somraka do sončnega vshoda, zvečer pa predstavo ponovijo. Prav pogosto, posebno ko si pridejo preblizu, pa se vneto pretepajo. V bližini tičijo kokoši in čakajo na viteze.
Ruševec živi v Evropi do pirenejev, pa tudi v severnejših in zmerno toplih predelih Azije. Pri nas živi izključno v visokih gorah ob gozdni meji, v pasu ruševja, drugod pa tudi po barjih in travnikih, v svetlih listnatih gozdovih z mnogimi jasami in po vresju. V Evropi je število ruševcev zelo upadlo.
Ruševka znese 6-12 jajc, ki jih vali 25-27 dni; tudi piščance vodi sama okoli. Ti se znajo že po 24 urah izvrstno skrivati, po enem tednu pa že lahko letajo na kratke razdalje. V začetku pobirajo največ žuželke, kasneje pa uživajo bolj rastlinsko hrano. Stari ruševci imajo radi raznovrstne jagode, pa tudi popke in mlade poganjke, semena in žuželke. Ob svatovanju je petelin bleščeče modro črn, na zgibu perutnic in pod repom je pa bel. Gola, bradavičasta koža nad očmi je rdeča. Po tem času je nekaj tednov po glavi in vratu zamolklo obarvan, kakor kokoš. Petelin tehta 1,25 kg, kokoš pa okoli 900 g.

Zanimivost: v ruševcu je moč prepoznati gorenjsko narodno nošo; belo-črna kombinacija z rdečim nageljnom na glavi prav tako kot pri ljudeh zbuja pozornost tudi pri kokoših.