POTENCIALna POTi
V spodnjih vrsticah je (ne)klasičen opis 6 poletnih tabornih dni, preživetih s skupino 14 čudovitih ljudi. Bolj kot potopis namreč na papirju odseva mešanica čustev, občutkov in vsega, kar pač človek doživi v tednu skupnega bivanja s popotniki in popotnicami.
Ponedeljek. Ura je 6.20 in jutro naznanja začetek potovanja, spremljajo ga dežne kaplje. Zadnje priprave, tlačenje skupne opreme v nahrbtnike, oblačenje v pelerine in hitenje na železniško postajo. Vlak do Ljubljane, manevrski prostor za izvajanje kvadrata v podhodu, prvi brci nogometne žoge, ki je z nami nato potovala do konca, navdušenje nad rabljenimi kolesi. Tako se je začela ali začel POTENCIALna POTi, na kateri smo stopali skupaj, se potili in odkrivali svoje potenciale.
Naslednji dnevi so minevali tako hitro, da po tednu doma ne vem več, kdaj točno smo grizli v breg do Sv. Helene, rabutali (pre)zrele češnje, bežali pred ljudmi, ki so obirali borovnice, igrali nogomet v roza nogometnih nogavicah (ŠTUCNIH!) in se otepali vaškega psa. Do minute točno ne vem niti, kdaj se je rodila ideja za ajdov shot (sol + ajdova kaša + kolobar suhe salame za povrh), kdaj smo jedli lubenico na parkirišču, ob kateri uri pospravili tono drva pri olimskih patrih in do kdaj smo se naslednji dan za zaključek in nagrado spuščali po toboganih v Podčetrtku, potem ko smo med kopanjem v slačilnicah iz kotličkov pojedli vnaprej pripravljene torteline na (vsaj) tri načine.
Vem pa, da so nas od vsega lepega in smešnega pogosto bolele trebušne mišice. Vem, da je vsak pri sebi odkril eno ali več stvari, ki ga bodo spremljale skozi življenje. Vem, da smo drug pri drugemu odkrili potencial. In vem, da smo mi štirje do neba hvaležni za vso to skoncentrirano odbitost in zdravo mero norosti, saj takšno mladino dandanes iščeš pod soncem.
Zgoraj opisano je le moj, voditeljski pogled na poletni klanovski tabor. Najbrž bi lahko nastalo 15 različnih zgodb, če bi vsak pisal svojo, a si upam trditi, da smo vsi skupaj zvečer doma z nasmehom na ustih, pa morda kakšno srečno solzo brali posvetila svojih skavtskih prijateljev, s katerimi smo si poprej vsako jutro delili žlico za pašteto in Vikikrem, si posojali zobno pasto, pa zvečer skupaj bežali pred ognjenim dimom, prepevali ob kitari in drug drugemu zaželeli lahko noč s križem, preden smo začeli šteti zvezde na nebu skozi katero od malih luknjic v ceradi, ki je predstavljala naš bivak.
Hvala vsem in vsakemu posebej, tudi Tebi, ki si nas naučil in nas še učiš tako živeti.
Pojoča bolha
