NOSI SONCE- poletovanje krdela blatnih šap
Krdelo blatnih šap se je tudi letos na pot podalo z vlakom. iizstopili smo v Bedančevi gmajni, kjer sta nas v svoji kajži toplo sprejela Rožle in Mojca. Kekca še ni bilo na spregled, a sta nam povedala, da pride jutri.
In res- naslednje jutro je prišel Kekec. začudil se je, kako da nimamo kolbukov, če smo pa pastirji. zato nas je naučil, kako izdelati klobuk. Medtem je Mojca zbolela za neko čudno boleznijo zaradi katere ni nič videla. Po nasvet smo šli k stricu Kosobrinu, ki trdi, da za vsako bolezen raste rožca na tem svetu, a žal njegovi recepti na Mojci niso delovali. Zvečer smo si pogledali Kekčevo srečanje s Pehto in ko smo videli, da je zdravilo za slepoto zgrmelo v prepad, smo ga tekli iskat, pri tem pa se izmikali črnim škratom, ki te urno zgrabijo za vrat.
Po zasluženem počitku je naslednje jutro Rožle nagnal celo štalo, ker je nekje daleč zagledal Bedanca, ki se je vrnil z oddiha na Šobcu. Hitro je vsaka gruča naredila svojo skrivno opazovalnico. A o Bedancu še nekaj časa ni bilo ne duha ne sluha, smo se odpravili na kosilo in kopanje. Po kopanju pa… ko smo se vrnili do opazovalnic smo v eni izmed njih zagledali par kosmatih nog. S sovjim skovikanjem smo ga zbudili in pregnali do sredine travnika, kjer ga je Kekec zvezal, naša naloga pa je bila Bedanca onesposobiti tako, da prerežemo vrv in ga pahnemo v prepad. To nam je seveda uspelo, zato smo zmag proslavili z večerom ob ognju.
V soboto pa je Kekec dejal, da je tudi za volčiče čas, da grejo malo služit v planino, ne pa da smo samo na dopustu. Zato smo se peš odpravili v Rut, kjer smo pomagali izdelovati bakle za v peč, domov pa smo poslali tudi vsak svojo unikatno razglednico. Zvečer je Akela pregledal, kako pridno so volčiči čez leto lovili svoj plen in čisto vsi so se po skali napredovanja pomaknili navzgor. zadovoljni smo šli spat.
Zjutraj nas je zbudilo Mojčino norenje, saj je bila vsa iz sebe, ker ji je nekdo tako močno nasvinjal bajto, da ni našla svojih čevljev za k maši. Ko jih je našla, smo se napotili v cerkev, kjer smo bogoslužje polepšali s svojim petjem. Nato smo pospravili Mojčino in Rožletovo bajto in se počasi odpravili proti železniški postaji, kjer so nas pričakali starši.
Mama Rakša
