Minioni so zavzeli Begunje (jesenovanje čete 2013)
Bila je sobota (23.11.), prvi dan:
Pisalo se je jeseni leta 2013, ko smo se sami najboljši skavti čete dveh Sav, na deževno soboto, zbrali na železiški postali v Radovljici. Pričakali so nas voditelji in nam dali zemljevid, ki nam je povedal kje je naš cilj.
Prečkali smo močvirja, preplezali najvišje gore in končno smo vsi veseli prikorakali do napolitank. Posladkali smo se in že smo hiteli naprej, da ne bi česa zamudili. Seveda so bili nahrbtniki težki in pot dolga, a smo na koncu srečno prispeli na cilj. V Begunjah nas je pričakal topel dom. Najprej smo odnesli nahrbtnike v zgornje nadstropje, v veliko sobo. Ko smo razpakirali, nas je skivnostni rumeni pajac napodil v sobo s projektorjem in takoj smo bistre skavtske glavce vedele, da bomo gledali film in res kmalu se je začel vrteti film z naslovom Jaz Baraba 2. Tako kot se za vsak ogled spodobi, smo imeli na razpolago kokice, ki smo si jih zavzeto in pravično podajali. Po koncu so nas voditelji poslali v gozd nabrat in našpičiti palice za hrenovke. Vsi smo bili veseli in močno zagnani, še posebej ko smo izvedeli, da jih pravzaprav sploh ne bomo potrebovali. Po prihodu v dom so nas napotili v jedilnico, kamor smo se vsi prestradani zagnali , a tam smo se razdelili v tri skupine in začeli pripravljati sadno solato, kar je bilo tudi v redu. Končno smo dočakali kosilo, nato pa smo v istih skupinah šli k trem različnim voditeljem. Prva skupina je imela kviz o Bi – Piju, na naslednji postaji smo se pogovarjali o zaupanju in se igrali različne igre, na tretji postaji pa smo se pogovarjali o orientaciji. Po razburljivem in poučnem popoldnevu je nastopi čas za pravo mehiško večerjo. Polni pričakovanja smo se posedli v jedilnico, ko so na mizo začele prihajati mehiške sestavine, kot so meso, različne omake, zelenjava, sir in začimbe. Iz vsega smo si pričeli izdelovati tacose, po svojem okusu. Bili so tako dobri, da so bili kar predobri. Po večerji, smo imeli še sprejeme v četo in na srečo, so jih vsi opravili.
Vsi »spočiti« od celega dne, smo se veseli in zadovoljni nad super dnevom, odpravili spat.
Aljaž Antloga
In bila je nedelja (24.11.), drugi dan:
V soboto smo se oz. bolje rečeno so nas zbudili, če so Aljaževe informacije pravilne, ob 6.30 imeli smo 10 minut da spakiramo in se umijemo. potem smo pod vodstvom Vida Grašiča imeli jutranjo telovadbo. Tekli smo do bližnjega parkirišča in se malo razgibali, nato pa se igrali neko igro, ki ji ne poznam imena. Po srečnem povratku v župnišče pa smo imeli zajtrk. Po zajtrku sta nam oba klanovca (Vid in Blaž) pripravila dražbo pozabljenih stvari.
Pri zajtrku smo dobili listke rumene ali vijolične barve, ki pa so nam prav prišli v igri minionov, ki je sledila dražbi. Tisti ki so imeli listek rumene barve so bili rumeni minioni, tisti pa, ki so imeli vijolične, so bili vijolični minioni. Igra je potekala tako:
vsi minioni so imeli eno bazo (torej vijolični svojo in rumeni svojo),
rumeni minioni so imeli dve vedri vodnih balončkov s katerimi so mogli zadeti vijolične minione, če so jih zadeli, so se ti spremenili v rumene. Vendar pa so rumeni morali paziti ker če je vijolični minion ujel rumenega se je ta spremenil v vijoličnega. Hkrati pa so rumeni minioni morali krasti tudi listke, ki so bili na sredi vijolične baze. Iz teh listkov so morali sestaviti geslo, ki se je glasilo: SERUM PX-41 (to je protistrup za vijolične minione). Po tej igri pa je sledila še nekakšna kateheza pri Vidu in Buldogi pri Blažu. Nato kosilo, malo upevanja za mašo, ki je sledila in na koncu še druženje s starši. Nato smo se razšli in jesenovanja je bilo konec.
Vid Urh