Džungla je zakon!
Škrat Kuzma, ki bi moral biti naš gostitelj, nas je sprejel obupan. Posvaril nas je pred gozdnimi sovražniki, ki so nam ukradli ključ od koče in vse zaloge hrane. Tudi gozdna vila nam brez svojega ogledala ni bila v veliko pomoč. Z zemljevidom smo našli ključe, potem pa s pomočjo potnih znamenj še dovolj hrane za odlično kosilo. Volčiči so se izkazali in pripravili pravo pojedino.
Po kosilu smo najprej malo počili, potem smo se šli John Marion in igro presedanja (med družininami Kolenc, Dolenc, Gorenc in Lorenc je vladala nepopisna zmešnjava). Vmes smo prepevali, se šli plesne banse …
Naš najlepši plen tega jesenovanja pa so knjižice, s katerimi bomo lovili po džungli. Takoj smo jih podpisali in jim pobarvali naslovnice, potem pa smo z Akelo poiskali tudi prvi plen za vsakega volčiča. Čimprej ga bo vsak poskušal ujeti.
Popoldne smo se razdelili v gruče. Mama Rakša nam je povedala, da se bomo tako v brlogu veliko lepše igrali. Gruče so si popoldne nadele imena in si izmislile klice.
Prepevali smo volčje pesmi, po malici pa izdelovali plakate, na katerih smo predstavili štiri glavne džungelske like. Svoje poznavanje džungle, ruševca in drugih živali smo preizkusili smo na kvizu.
Povečerjali smo mlečni gres, pomili svoje posodice, potem pa nas je z večerno pošto presenetil džungelski poštar Čil. V pismu je neki džungelski prebivalec prosil za pomoč svobodno ljudstvo. Sledili smo krvavim sledem, gozdne sovražnike pregnali z bojnimi klici in plesom ter na koncu rešili slona Hatija. Naš gospodar džungle je skoraj izgubil dragoceni okel! V zahvalo, ker smo mu pomagali, nam je povedal vse o preživetju v džungli.
Ko smo bili že v posteljah, nam je Akela povedala, kako je v džunglo prišel strah.
V nedeljsko jutro smo smo se zbudili nad morjem megle. Sončni žarki so nam pomagali, da smo hitro našli skrito hrano. Ker smo spretni lovci, plezanje po drevju ni bilo ovira. Plen je bil naš, pojedli smo ga zelo hitro, ker se nam je mudilo v dolino. Pri sveti maši nas je gospod župnik otrokom dal za zgled. Z zanimanjem smo poslušali in sodelovali, nismo se skrivali za stebri ali v zadnjih vrstah. Tako smo bili res blizu Jezusu.
Pot iz Kranja do svetega Jošta je bila nepozabna. Ustavili so nas policaji, srečali smo ogroooomno ljudi in skoraj toliko psov, za fante, ki so res hiteli naprej, da bi prišli prvi na cilj, ne vem, ampak punce smo poleg hoje počele cel kup pametnih neumnosti. Med drugim smo sestavile nov bans, odrepale nereparsko pesem in se učile opernega petja.
Fantje so prišli precej pred nami, ampak kočo smo pospravili skupaj, pripravili kosilo, pojedli, se z glasnim AZIKIZIKIZAJem ZA STARŠE poslovili in odpravili v dolino.
Ker je zahvalna nedelja, smo danes še posebej hvaležni velikemu Thaju za vse, kar nam lepega prinaša na našo skavtsko pot. Naj bo še naprej: DOBER LOV!