1. srečanje Krdela blatnih šap iz Radolce – Radovljica 1

V soboto, 19. oktobra 2013, smo volčiči in volkuljice pogumno zakorakali v džunglo. Čeprav z nami ni bilo velikega lovca, Bagire, smo se v nove dogodivščine podali veselo in z zaupanjem.

Ko smo se ob 9.00 zbrali pred cerkvijo, smo najprej v krogu lovili ptičke. Potem smo ugotovili, da nam tako ali tako vsi pobegnejo. Akela je šele takrat opazila, da totema ni v volčjem brlogu. Najbrž je prejšnjo nedeljo ostal na Lancovem, kjer smo Ruševci, radovljiški skavti, začeli skavtsko leto. Del volčičev je odhitel ponj.

Drugi del pa se je s Kačo Kajo pripravljal na vstop v džunglo. Ne vemo, kakšne napotke jim je dala zvita Kaja, vendar so nam kasneje povedali, da jih nove džungle ni strah. Spoznali so šumenje rek in potokov, lomastenje divjih zveri po gozdu, pihanje vetra in pršenje jutranje rose. Pa marsikaj so in šele bodo v naši džungli, polni pustolovščin, srečali. Danes so jo spoznavali z zavezanimi očmi, kajti dober lovec lovi tudi ponoči. Vse spretnosti, ki si jih bodo tekom leta pridobili, jim bodo pomagale, da bodo njihovi pleni bogati.

Ob koncu poti, ko so sneli rutice in se razgledali naokrog, so se znašli pred volčjim brlogom. Prisopihali smo tudi tisti, ki smo ta čas skozi listje in blato tekli, da bi čimprej vrnili pozabljeni totem. To nas bo izučilo, da bomo na totem bolj pazili. Skupaj smo odšli v brlog.

Tam smo prisluhnili malemu volkcu in staremu slonu, ki sta nam pripovedovala o tem, kako čudovite stvari nas obdajajo in kako se lahko zanje zahvalimo. Posebej tisti, ki so se nam pridružili letos, še ne znajo z našimi besedami reči HVALA Velikemu Thaju, zato nam je Bagira pustil lističe z molitvijo pred brlogom. Tekli smo pogledat. V nabiralniku jih ni bilo. Upali smo, da Kača Kaja, ki je priznala, da je zjutraj zajtrkovala ptiča, ni požrla prav Čila s sporočili. Pregledali smo še okolico in našli listke. Pa ne samo to! Bagira nam je pustil sladki plen in napisal pismo, naj ga ne pogrešamo preveč, saj bo kmalu spet pri nas. Po njegovih navodilih smo poskakali v velik lup jesenskega listja. Nepozabno!