![]() |
||||
|
Dežela, kot še rečemo Radovljiški ravnini, je nastala v zadnji ledeni dobi, ko se je tu zaustavil ledenik, ki se je izpod Triglava pomikal po dolini Save Bohinjke. Z otoplitvami se je začel ledenik umikati, hkrati z njim pa je prestavljala svojo strugo tudi Sava Dolinka in z vsako otoplivijo je v ravnino vrezala novo teraso. Na najvišji, 75 m visoki terasi, nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke je zrasla Radovljica - srce Dežele. V virih se prvič omenja leta 1169, a na pomolu, kjer se je razvilo mesto so našli ostanke mnogo starejše staroslovanske kulture. Gospodarji Radovljice so bili lastniki Pustega gradu na drugem bregu Save. Najprej so bili to Ortenburžani, kasneje Celjski grofi. Po smrti zadnjega Celjana Ulrika II je dal poveljnik Lamberg (Pegam in Lamberger) Radovljico zažgati, vendar se je mesto ohranilo, oblast pa so prevzeli Habsburžani. Habsburžani so posest zastavljali nižjim plemičem in jo nazadnje, v 17. stoletju, prodali družini Thurn-Wallsassina.
V 16. stoletju je Radovljico zajel val protestantizma in katastrofalni potres ter veliki kmečki upor. V mestu so izbruhnili štirje veliki požari, največji leta 1654, ko je zgorelo enajst hiš. V spomin na ta dogodek so se meščani vsako leto na dan sv. Florjana odpravili na procesijo v bližnje Studenčice. V cerkvi sv. Florjana na Studenčicah še danes hranijo votivno podobo iz leta 1761, ki prikazuje goreči Pretrg in sv. Florjana, ki z vodo poliva bližnjo Radovljico, da bi še te ne zajel požar. Tržni
prostor pred cerkvijo je bil pomembno sejemsko središče. Kmetje od blizu
in daleč so nosili menjat govedo in drobnico, pa tudi drugo blago. V letu
1995 je Radovljica praznovala tri pomembne mejnike iz svoje bogate zgodovine:
sedemsto let župnije svetega Petra, petsto let mesta in dvesto let od
smrti Antona Tomaža Linharta.
Mestni
grb, fasada nekdanje hranilnice
|
||||
![]() |
||||
![]() |
||||